Alex J. Kay za N1: Hitlerjev genom je samo del celotne slike, a zdaj jo razumemo bolje

Nedavno je v javnosti odjeknilo odkritje in razkritje genoma Adolfa Hitlerja.

Raziskava je pokazala, da je verjetno trpel za redko genetsko boleznijo, ki lahko vpliva na razvoj spolnih organov in morda tudi na posameznikovo samopodobo.

Prav tako so raziskovalci odkrili, da je imel genetske predispozicije za avtizem, shizofrenijo in bipolarno motnjo, ki bi lahko vplivali na njegovo osebnost.

Odkritje je v strokovni in laični javnosti sprožilo precej vznemirjenja.

Pojavili so se dvomi o etičnosti raziskav genoma mrtvih ljudi ali javnih objav izsledkov, pa tudi, da bi se (vsaj v Hitlerjevem primeru) lahko pojavili poskusi, da bi grozodejstva, ki so bila posledica njegove politike ali celo druge ekstremne politike, poskušali upravičiti, češ da gre "samo za genetiko".

Pogovarjali smo z britanskim zgodovinarjem, dr. Alexom J. Kayem, ki je pri raziskavi sodeloval, razkritje pa pojasnjuje v širšem zgodovinsko-družbenem kontekstu.

Kako bi lahko potencialne genetske predispozicije, ki jih je razkrila raziskava, denimo nagnjenost k razvoju duševnih motenj, spremenile naše razumevanje Hitlerjeve osebnosti in njegovega vzpona na oblast?

Mislim, da moramo biti tukaj zelo previdni, saj gre zgolj za indice o predispoziciji.

Torej, ne vemo z gotovostjo, ali je imel Hitler avtizem, bipolarno motnjo ali shizofrenijo, in to moramo jasno poudariti.

Gre zgolj za genetsko nagnjenost k tem motnjam, kar pa še ne pomeni, da je katero od njih dejansko imel.

Mislim pa, da je vsekakor presenetljivo, da je v zgornjem 1 odstotku glede na predispozicijo za vse tri te motnje.

Znanstvena ekipa, ki je izvedla to testiranje, je povedala, da je to izjemno redko in da se s čim takim še niso srečali – zato je bil ta podatek zame precejšen šok.

A kot zgodovinar se zanašam na trdna dejstva, na tisto, za kar imamo dokaze. To je sicer zanimivo, vendar ni dokaz. Zato mi v mojem delu ni posebej uporabno – ne toliko kot nekateri drugi izsledki tega programa.

Ali obstajajo kakšni zgodovinski viri ali pričevanja o Hitlerjevih nevropsihiatričnih motnjah, če jih lahko tako imenujemo?

O tem se špekulira že zelo dolgo.

Že v času Hitlerjevega življenja so ljudje poskušali postaviti diagnoze na daljavo, špekulirali, da ima morda kakšno motnjo.

Seveda obstajajo določeni znaki v pričevanjih iz tistega časa – določene značilnosti, vedenjski vzorci, ki bi se lahko ujemali s temi motnjami.

A vemo, da te motnje obstajajo na spektru – kažejo se zelo različno, z različnimi simptomi, ki se lahko izražajo na zelo različne načine.

Torej, da obstajajo znaki, da se je Hitler obnašal na določen način, ki bi ga lahko povezali s temi motnjami, a to niso diagnoze – prav tako kot tudi rezultati DNK testiranja na tem področju niso diagnoza.

Kako tvegano je postavljati retroaktivne diagnoze zgodovinskim osebnostim?

Zelo tvegano. Moramo zelo jasno ločevati med tistim, kar je DNK analiza potrdila, in tistim, kjer daje zgolj indikacijo.

Mislim, da moramo biti zelo previdni, če hočemo postavljati diagnoze Hitlerju 80 let po dogodkih in na daljavo – to preprosto ni smiselno.

Zavedam se skrbi, ki jih imajo nekateri glede tovrstnih "diagnoz", in kot zgodovinar raje ostajam pri trdnih dejstvih, pri stvareh, za katere imamo dokaze in potrditve.

Ali obstaja tudi nevarnost, da bi s takimi, recimo jim "medicinskimi interpretacijami", preveč poenostavili tako kompleksen politični in ideološki pojav, kot je bil nacizem?

Da, se strinjam, da taka nevarnost obstaja, a ne mislim, da je dokumentarec to naredil.

Zelo jasno pove, da je genetika le en del širše slike. Je le en košček sestavljanke in upoštevati moramo zgodovinski kontekst, okoljske in družbene dejavnike – ne le v Hitlerjevem življenju, temveč tudi pri vseh drugih stotisočih nacističnih storilcih najhujših zločinov.

Moramo se zavedati, da je bil Hitler sicer ključna osebnost nacističnega gibanja in režima, a bil je le en človek.

Ne moremo si razlagati vseh teh velikih zgodovinskih dogodkov zgolj skozi enega človeka – in še manj skozi njegovo genetiko.

Se pa strinjam, da so ti genetski izsledki del širše slike. Pomagajo nam razumeti in umestiti nekatere stvari, ki smo jih že poznali iz zgodovinskih dokumentov.

Lepo se ujemajo z že znanim, zato mislim, da nam res pomagajo razumeti Hitlerja bolje kot prej.

Menite, da bi ti izsledki lahko preoblikovali sodobni javni diskurz o odgovornosti, radikalizaciji ali političnem ekstremizmu?

Mislim, da lahko k temu prispevajo.

Že zdaj imamo močne dokaze, da imajo politični ekstremisti ali teroristi pogosto zelo slabo samopodobo.

Imajo občutek manjvrednosti, močan občutek nelagodja glede svojega telesa ali svoje identitete, kar potem projicirajo navzven – in zaradi občutka, da jih je družba zavrnila ali jih krivično obravnava, sprejemajo radikalne odločitve.

In mislim, da to lahko vidimo tudi pri Hitlerju.

Tu nam DNK izsledki dejansko pomagajo.

Kot mladenič je imel zelo nizko samopodobo, ni se dobro počutil v svojem telesu, nelagodno se je počutil v družbi. Čutil je zavrnitev. Ta občutek zavrnjenosti je bil zelo močan.

In nekje v zgodnjih 20. letih je to samopodobo preoblikoval – začel je verjeti, da je mesija, da ima zgodovinsko poslanstvo, da ima ključno vlogo v prihodnosti Nemčije.

Torej ja, ti izsledki nam lahko pomagajo razumeti, kako je do tega prišlo – a ne nudijo celovite razlage. So le majhen del sestavljanke.

Ali obstaja nevarnost, da bi ljudje ob pojavu ekstremizmov, kot sta nacizem ali terorizem, rekli: "Ah, to je le genetika"?

Če kdo to reče, potem očitno ni bil pozoren na naš program.

Seveda smo vsi, ki smo sodelovali pri njem – tudi jaz –, imeli odgovornost, da temo obravnavamo resno, da opravimo raziskave, da vse umestimo v širši kontekst. In mislim, da smo to tudi naredili.

A enako odgovornost imajo tudi tisti, ki program komentirajo – novinarji in drugi.

Tudi oni morajo predstavljati ugotovitve v pravem kontekstu – ne smejo izpostavljati le enega vidika in zanemariti drugega, ne smejo nam pripisovati trditev, ki jih nismo nikoli izrekli.

Če kdo reče, da s tem programom razlagamo vse zgolj skozi genetiko – to preprosto ni res, sicer jaz kot zgodovinar sploh ne bi sodeloval.

Mnogo sodelujočih je jasno povedalo, da genetika ne more pojasniti vsega – da obstajajo številni drugi dejavniki, pogosto pomembnejši, kot so družbeni in okoljski.

Da bi poskušali razložiti dogajanja v Nemčiji in Evropi v 30. in 40. letih samo z genetiko, bi bilo absurdno. Vse se zgodi v zgodovinskem kontekstu. Dogodki se ne zgodijo v vakuumu – za razumevanje moramo upoštevati številne druge dejavnike.

Kaj mislite, kako bi Hitler reagiral, če bi izvedel za svoje genetske rezultate?

To je seveda špekulacija. Ne moremo vedeti.

Je pa jasno, da ne le Hitler, temveč tudi številni drugi vodilni nacisti in privrženci nacističnega gibanja spadajo v tiste skupine, ki jih je nacistična ideologija razglasila za "nevredne življenja".

Če bi Hitler prejel te informacije anonimno – ne vedoč, da gre za njegovo DNK –, bi se morda sam poslal v plinsko celico.

A to je seveda zgodovinsko popolnoma špekulativno.

Ne moremo vedeti, a vseeno ta misel lepo razkrije hinavščino nacistične ideologije – kako prilagodljiva in oportunistična je bila.

Menite, da bi bil Hitler drugačen, če bi imel, recimo temu "normalne" genetske rezultate – brez Kallmannovega sindroma, brez nagnjenosti k avtizmu, shizofreniji ipd.? Bi imeli Adolfa Hitlerja ali bi bil to nekdo drug?

Najprej moramo jasno povedati: ne vemo, ali je imel avtizem, bipolarno motnjo ali shizofrenijo. In tega tudi nikoli nismo trdili.

Izsledki kažejo le na genetsko predispozicijo, ne pa na dejansko stanje.

Jasno je, da bi bil vsak človek drugačen, če ne bi imel določene motnje –, saj je vsak posameznik sestavljen iz številnih lastnosti in dejavnikov.

Torej da, v tem smislu bi bil verjetno drugačen človek.

Je pa to špekulacija ...

Seveda, to je zelo špekulativno. Očitno imate radi špekulativna vprašanja.

Težko si je predstavljati, ali bi Hitler postal zgodovinska figura, kakršno poznamo, če bi imel drugačno genetsko zasnovo.

A tudi njegovo otroštvo je imelo izjemno pomembno vlogo – bilo je zelo travmatično.

Lahko bi tudi vprašali: "Če bi imel drugačno otroštvo, ali bi bil drugačen človek?" Seveda. Vsi smo produkt vzgoje in genetike.

Mislim, da je bil Hitler zelo močno produkt svojega časa – določenih zgodovinskih okoliščin, ki so se združile na točno določen način. Če bi katere od teh okoliščin izločili, bi se zgodovina verjetno odvila drugače.

Menite, da bi trenutne razmere v svetu lahko znova rodile novega Hitlerja?

Mislim, da je politična situacija v svetu zelo skrb vzbujajoča.

In verjamem, da se lahko takšni zgodovinski dogodki vedno znova ponovijo – morda ne prav na enak način, a obstajajo skupne značilnosti vseh takih dogodkov, in nekatere od njih opažamo tudi danes.

Ali se bo zgodilo kaj natanko takega, kot je bila 2. svetovna vojna ali holokavst? Tega ne more nihče reči.

A verjamem, da se nekaj podobnega lahko znova zgodi – in mislim, da se moramo tega vsi zavedati ter današnji politični razvoj jemati zelo resno.